Skoči na glavno vsebino
Slovo petošolcev

Slovo petošolcev

Tradicionalna šaljiva tekmovanja so naznanjala zadnji šolski dan. Petošolci so pripravili zanimive aktivnosti, ki so zabavale tekmovalce. Glasno spodbujanje in navijanje je odmevalo v športni dvorani kar tri šolske ure. Po razglasitvi rezultatov je sledila slavnostna podelitev spričeval in priznanj. Petošolci so se od učiteljic in mlajših učencev poslovili z lepo pripravljenim programom. Ob 15. 45 je burja odpihnila še zadnjega senožeškega učenca in šolska vrata so se za učence zaklenila.

Učiteljice vam želimo vesele počitnice. Srečno!

V živalskem vrtu

V živalskem vrtu

Končno je prišel težko pričakovan dan, ko smo se odpeljali v ljubljanski živalski vrt. Trume otrok iz različnih krajev so naznanjale, da je živalski vrt zelo priljubljena točka mladih. Razdeljeni v dve skupini smo si vodeno ogledali živali in o njih izvedeli veliko novega. Najbolj pogumni učenci so si  okoli vratu nadeli pravo kačo, jo božali in se čudili, kako prijetna je na otip. Navdušenje nad različnimi živalmi je bilo nepopisno. Domov smo se vračali veseli in razigrani kot mali surikati. Ob ubranem prepevanju vseh potnikov  je vožnja do Senožeč minila kot bi mignil.

Učiteljice

Zaključni nastop

Zaključni nastop

 

V četrtek, 20. junija, smo še zadnjič v tem šolskem letu postavili oder. Tokrat je bil prireditveni prostor na ploščadi pred vhodom v dvorano. Učenci so pokazali, kaj so se naučili skozi šolsko leto pri interesnih dejavnostih. Igrali so na Orffove inštrumente, deklamirali, govorili italijansko in seveda  prepevali. Starši so s ponosom spremljali suverene nastope otrok in jih nagradili z aplavzi. Da smo se dobro slišali, je poskrbel Aljaž Adam. Prijeten večer smo zaključili ob klepetu in seveda sladoledu.

                                                                                                        Učiteljice

Polžek orje, mlinček melje

Polžek orje, mlinček melje

Tokrat smo se odpravili v Dolenjo vas, kjer smo se namenili obiskati mlinarja. Na poti smo občudovali  veliko pšenično polje. Živordeči makovi cvetovi so kot vojaki stražili pšenično klasje, kosi so neutrudno letali čez naše glave in prepevali. Nešteto polžev in deževnikov ob poti je naznanjalo, da je še prejšnji večer močno deževalo. Po krajšem »učnem postanku« ob pšeničnem polju, smo nadaljevali pot proti Dolenji vasi. Ustavili pri Medvedovih, kjer nam je gospodar pokazal sončno uro, ki so jo izdelali njegovi predniki, on pa jo je skrbno obnovil. Na poti do mlina nas je zmotilo veliko mravljišče. Seveda smo se ustavili in nekaj minut opazovali čudovito organizirane  mravlje.  V daljavi smo že videli mlinarico Mojco in njenega moža Franka. Ob prihodu v mlin nas je čakala osvežilna pijača pripravljena iz bezga in mini pice, nato pa smo zavihali rokave in vstopili v mlin. Primerjali smo različna žita,  gledali, kaj se zgodi z žitom, ko ga mlinar strese v mlin in na koncu še naložili vsak svojo vrečico s sveže zmleto pšenico. Vrečko smo smeli tudi zašiti. Po malici smo zamesili kruh in naredili vsak svojo žemljico.  Pred odhodom v šolo smo si ogledali še gradbišče, kjer bo prav kmalu postavljeno pravo leseno mlinsko kolo.  Obljubili smo, da bomo tam, ko bodo predali namenu ta etnološki biser v Dolenji vasi.

Ada Škamperle

Dostopnost