Čeprav se veliko ljudem zdi, da svet stoji in da se dnevi ne premaknejo nikamor, da pesek v peščeni uri ne drsi, pogled skozi okna v našo šolo govori drugače. Naznanja nam, da je spet prišel december, v katerem se s hitrimi koraki bližamo naši šolski novoletni prireditvi.

Prav zato so učenci danes združili moči in praznično okrasili šolo. Sodelovali so prav vsi, na pomoč pa so jim s svojimi spretnimi rokami priskočili tudi bivši učenci, ki se jim iz srca zahvaljujemo. Nekaj utrinkov okrasitve si lahko pogledate v spodnji galeriji.

Ga je sploh mogoče imeti? Samo danes smo v roke prijeli knjige, uporabili smo toaletni papir, v trgovini smo plačali z denarjem, nos smo si obrisali s papirnatim robčkom, na ovojnico smo prilepili znamko, pizzo smo prinesli v kartonski embalaži, na izdelku v trgovini smo na etiketi prebrali ceno, za malico smo si odvili čokolado…. Pa še in še bi lahko naštevali…

Ste vedeli, da so pred iznajdbo papirja vlogo prenašalca pisnih informacij prevzemali kamen, glina, les, kovina, papirus, pergament, blago, lubje,…? Papirna cesta je namreč dolga že več kot 1000 let. Vseeno pa je papir kljub digitalnim medijem še vedno prva izbira med mladimi, ko gre za čustva, zaupanje ali načrtovanje.

Vse to in še več je o papirju danes zanimalo četrtošolce pri uri naravoslovja in tehnike. Najbolj pa jih je navdušila delavnica pisanja na glinene ploščice. S pomočjo abecednika so izdelali svoj klinopis. Na njem so nastali lastnoročni podpisi. Konec šolske ure so si bili vsi edini, da je veliko lažje v roke vzeti papir in pisalo, kot pa si ročno pripraviti glineno podlago za pisanje, da o težavnosti simbolov niti ne govorimo.

Prav zato bomo odslej toliko bolj trajnostno naravnani. Papir bomo bolj premišljeno ločeno zbirali  in poskrbeli za njegovo recikliranje.

V sredo je med četrto šolsko uro zagorelo v šolski knjižnici. Nemudoma je stekla evakuacija. Med preštevanjem otrok na zbirni točki, je skozi vas že odmevala gasilska sirena. Spretni gasilci so požar hitro omejili in pogasili.

 Ja, to je bila zgolj vaja, ki jo vsako leto izvedemo na šoli. Na ta način se zavemo, da nesreča nikoli ne počiva. Obnovimo potrebna znanja in spretnosti za varen umik iz stavbe.

Po vaji so gasilci pokazali, kaj vse v sebi skriva gasilsko vozilo. Vprašanj seveda ni manjkalo. Gasilci so z veseljem odgovarjali in razlagali, čemu služijo različni pripomočki.

V upanju, da se bomo srečevali zgolj na vajah, smo odhiteli nazaj v toplo šolo.

Obisk muzejev ni ravno priročen dan dejavnosti za našo malo šolo, a če se s podporo staršev združimo vsi učenci od 1. do 5. razreda, je jesenski dan kot nalašč pripravljen za obisk kakšnega. Tokrat smo se odpravili na izlet v Ljubljano in obiskali tamkajšnji Prirodoslovni muzej Slovenije, ki je bil pod imenom Deželni muzej ustanovljen že leta 1821.

Prirodoslovni muzej Slovenije se sicer nikakor ne more primerjati s kakšnimi večjimi tovrstnimi muzeji v svetovnih prestolnicah, a kljub temu smo bili prav vsi nad njim zelo prijetno presenečeni. Mnogi so ga namreč obiskali prvič in niso niti vedeli, kaj od njega lahko sploh pričakujejo.

V muzeju smo si tako lahko ogledali zbirke žive in nežive narave, a zagotovo so na vse nas največji vtis naredile sobe, ki predstavljajo živo naravo. V eni sobi smo lahko občudovali celo okostje mamuta. V času našega obiska smo lahko od bliže spoznali še pravi mamutov zob, ki je tehtal kar 5 kilogramov.  

Sledila je soba s temo »Naše malo veliko morje«, kjer je kljub majhnosti predstavljeno življenje našega dela obale. Soba je polna raznih interaktivnih pripomočkov.

V sobi s plazilci, ribami in vretenčarji nismo mogli mimo krokodila. Prirodoslovni muzej Slovenije je bil zagotovo prava izbira za jesenski dan dejavnosti  in zagotovo si ga bomo privoščili še kdaj, saj nihče od nas se ni dolgočasil, prav nasprotno naša radovednost je kar kipela iz nas.  

Vodička Nina pa je konec obiska zelo pohvalila naše znanje, saj smo znali odgovoriti čisto na vsa njena vprašanja, celo na taka, na katera ji doslej še nobena skupina ni znala odgovoriti. In s tem smo si prislužili še nagradni sprehod po parku Tivoli.

»Juhuhu, spet bomo raziskovali!« je bilo slišati iz ust nekaterih četrtošolcev, ki so v učiteljičini  torbi zjutraj opazili veliko svetilk. Zunaj Sonce ni sijalo, mi pa smo vseeno govorili o njem.  Spoznavali smo ga ob knjigah, filmih brskali smo po zakladnici v svojih malih glavah in opazovali smo sence. Spoznavali smo, kako in kje nastanejo ter primerjali sence, ki smo jih naredili. Iz vsega znanja, ki smo ga prejeli, bomo odslej znali tudi določiti smeri neba.