Ko so otroci že sedmič postavili to vprašanje, smo bili res blizu. V petek, 3. marca, smo se s planinskim krožkom odpravili na Pokljuko. Oprema za sankanje je bila v najboljši formi v sezoni, oblačila pripravljena na sneg, nasmejani obrazi pa na nove pustolovščine. Po prihodu smo se namestili po sobah, šli na krajši sprehod po Rudnem polju, nato pa na večerjo. Večer se je zaključil z nekaj druženja, družabnimi igrami in veliko prigrizki.
Naslednji dan smo se zbudili v prekrasno jutro. Sobota nam je postregla s snegom, ravno pravšnjimi temperaturami in soncem. Takoj po zajtrku smo se odpravili proti planini Zajamniki. Vodnik Matej je vodil odličen tempo, sledila sta mu tudi pogumna prvošolca iz Senožeč. Cilj je postregel z odličnim razgledom na Julijske Alpe, s prstom smo pokazali na kar nekaj naših višjih vrhov, tudi na najvišjega. Po kratkem postanku in manjši malici smo se motivirali z obljubljenim kosilom v koči na Uskovnici in že korakali proti drugi destinaciji dneva. Kosilo nam je povrnilo moči, da smo se po že kar nekaj kilometrih hoje odpravili nazaj proti nastanitvi, saj nas je čakala najpomembnejša in težko pričakovana aktivnost vikenda: sankanje! Ko smo prispeli v sobe so otroci pozabili na utrujenost in se zapodili po svoje sanke, lopatke in krožnike. Podali smo se na najbližji hrib in se spuščali na domiselne načine. Naredili smo tudi veliko lepih slik za spomin. Večer je bil miren, saj nas je aktiven dan na svežem zraku dodobra utrudil.
Tretji in zadnji dan smo se odpravili proti biatlonskemu centru, kjer nam je vodnik Matej pokazal opremo za varno hojo v hribe pozimi. Ker smo zelo pridno poslušali, je sledila nagrada- sankanje blizu smučišča pod Viševnikom. Na kosilo smo se vrnili na Rudno polje, pozdravili snežno odejo, potem pa smo se odpravili proti domu.
