V sredo je med četrto šolsko uro zagorelo v šolski knjižnici. Nemudoma je stekla evakuacija. Med preštevanjem otrok na zbirni točki, je skozi vas že odmevala gasilska sirena. Spretni gasilci so požar hitro omejili in pogasili.

 Ja, to je bila zgolj vaja, ki jo vsako leto izvedemo na šoli. Na ta način se zavemo, da nesreča nikoli ne počiva. Obnovimo potrebna znanja in spretnosti za varen umik iz stavbe.

Po vaji so gasilci pokazali, kaj vse v sebi skriva gasilsko vozilo. Vprašanj seveda ni manjkalo. Gasilci so z veseljem odgovarjali in razlagali, čemu služijo različni pripomočki.

V upanju, da se bomo srečevali zgolj na vajah, smo odhiteli nazaj v toplo šolo.

Obisk muzejev ni ravno priročen dan dejavnosti za našo malo šolo, a če se s podporo staršev združimo vsi učenci od 1. do 5. razreda, je jesenski dan kot nalašč pripravljen za obisk kakšnega. Tokrat smo se odpravili na izlet v Ljubljano in obiskali tamkajšnji Prirodoslovni muzej Slovenije, ki je bil pod imenom Deželni muzej ustanovljen že leta 1821.

Prirodoslovni muzej Slovenije se sicer nikakor ne more primerjati s kakšnimi večjimi tovrstnimi muzeji v svetovnih prestolnicah, a kljub temu smo bili prav vsi nad njim zelo prijetno presenečeni. Mnogi so ga namreč obiskali prvič in niso niti vedeli, kaj od njega lahko sploh pričakujejo.

V muzeju smo si tako lahko ogledali zbirke žive in nežive narave, a zagotovo so na vse nas največji vtis naredile sobe, ki predstavljajo živo naravo. V eni sobi smo lahko občudovali celo okostje mamuta. V času našega obiska smo lahko od bliže spoznali še pravi mamutov zob, ki je tehtal kar 5 kilogramov.  

Sledila je soba s temo »Naše malo veliko morje«, kjer je kljub majhnosti predstavljeno življenje našega dela obale. Soba je polna raznih interaktivnih pripomočkov.

V sobi s plazilci, ribami in vretenčarji nismo mogli mimo krokodila. Prirodoslovni muzej Slovenije je bil zagotovo prava izbira za jesenski dan dejavnosti  in zagotovo si ga bomo privoščili še kdaj, saj nihče od nas se ni dolgočasil, prav nasprotno naša radovednost je kar kipela iz nas.  

Vodička Nina pa je konec obiska zelo pohvalila naše znanje, saj smo znali odgovoriti čisto na vsa njena vprašanja, celo na taka, na katera ji doslej še nobena skupina ni znala odgovoriti. In s tem smo si prislužili še nagradni sprehod po parku Tivoli.

»Juhuhu, spet bomo raziskovali!« je bilo slišati iz ust nekaterih četrtošolcev, ki so v učiteljičini  torbi zjutraj opazili veliko svetilk. Zunaj Sonce ni sijalo, mi pa smo vseeno govorili o njem.  Spoznavali smo ga ob knjigah, filmih brskali smo po zakladnici v svojih malih glavah in opazovali smo sence. Spoznavali smo, kako in kje nastanejo ter primerjali sence, ki smo jih naredili. Iz vsega znanja, ki smo ga prejeli, bomo odslej znali tudi določiti smeri neba.

Del našega vsakdana so dandanes vse pogosteje tudi uničena igrala na otroških igriščih, uničene klopi, razbite šibe, ulične svetilke, popisani zidovi, prevrnjeni smetnjaki… Vendar vse to ni nekaj, s čimer se moramo kar sprijazniti, saj  vandalizem poleg neposrednih posledic v okolju pušča tudi motnje v družbenih odnosih in lahko vodi v brezbrižnost, strah in razkroj. Prav zato je še kako pomembno, da o tem govorimo, da drug drugega opozarjamo, da so vse oblike vandalizma nesprejemljive in da jih moramo kot takšne obsoditi, saj lahko sicer prerastejo v ravnanja, ki neposredno vplivajo na občutek varnosti v posameznem okolju.

Da bi v prihodnje bilo tega v našem okolju čim manj, smo se odločili, da v svoje prostore povabimo predstavnike kriminalističnega oddelka iz Kopra, ki so nam na primeren način posredovali veliko pomembnih informacij in nas o posledicah vandalizma tudi podučili. Učenci so imeli veliko vprašanj, na katera so s strani strokovnjaka tudi prejeli odgovore.

Svoboda – strašna je tvoja cena! Za našo srečo je potrebna svoboda…. za svobodo pa je potreben pogum. Takšen pogum so imeli vsi tisti, ki so se skozi zgodovino borili za našo svobodo.

Vse to je bilo vredno! Danes smo vsi mi del svobode! Poklon tistim, ki so skozi zgodovino s svojim pogumom, voljo in žrtvovanjem omogočili, da smo dobili svojo domovino.

Naša odgovornost je, da jo negujemo kot mlado cvetlico, saj je zanjo žal moralo preteči preveč slovenske krvi. Naša odgovornost pa je tudi, da vzdržujemo spomin na tiste, ki so nam jo priborili.

Prav zato na PŠ Senožeče z učenci pevsko – dramskega krožka vsako leto pripravimo kulturni program za spominsko obeležje, ki smo ga letos zaradi vremenskih razmer imeli kar v večnamenskem prostoru.

Z ganljivim recitalom, skozi katerega so se prepletale melodije mladih pevcev, smo pokazali, kako spoštujemo prihajajoče turobne praznike, v katerih se spominjamo ljudi, ki so dali pomemben pečat in življenje za svojo domovino.