V četrtek, 25. aprila 2024, smo ob zaključku bralne značke na šoli gostili pisateljico Majdo Koren. Navdušila nas je s pripovedovanjem o svojem ustvarjalnem procesu, knjižnih junakih in življenjskih zgodbah.

V uvodu svojega obiska je delila nekaj ozadij, kako je sploh začela pisati. Kot mama treh fantov in učiteljica razrednega pouka je imela priložnost opazovati svet skozi oči otrok, kar jo je navdihnilo, da je začela ustvarjati zgodbe, ki nagovarjajo mlade bralce. Njene knjige so raznolike in polne domišljije, v njih pa se pojavljajo številni simpatični liki in humorne prigode, ki so pritegnili pozornost naših mlajših učencev.

Na nastopu za predmetno stopnjo pa se je Korenova dotaknila tudi pomembne teme, kako se soočiti z izzivi, ki jih prinaša sodobna tehnologija, še posebej s spletnimi ljubezenskimi prevarami. Učence je opozorila na pomembnost varne in odgovorne rabe interneta.

Na tem mestu še enkrat poudarimo, kako pomembno je branje za razvoj domišljije, ustvarjalnosti in znanja, zato naj nas njen obisk spodbudi k nadaljnjemu raziskovanju sveta knjig in domišljije.

Vsem učencem, ki so uspešno zaključili bralno značko, pa še enkrat čestitamo!

Alenka Tomazin

Letošnjo strokovno ekskurzijo za nadarjene in učno motivirane učence smo izpeljali v Italiji. V upanju, da nam bo vreme naklonjeno vsaj kakšnega od treh dni, smo se v nedeljo, 21. aprila odpravili na pot. Sonce, ki nas je prebudilo, nas je spremljalo v Ogleju, ko smo si ogledovali ostanke iz rimskih časov in tudi v Spilimbergu, kjer smo si ogledali šolo mozaikov. Mesto je daleč naokrog znano po svoji šoli »Scuola dei mosaici«, ki je bila ustanovljena leta 1922 z namenom, da bi mladi ohranili znanje o tej starodavni tehniki in si na ta način  služili kruh. Danes šolo obiskuje 60 študentov, med njimi je veliko tujcev.

Furlanijo smo zapustili v poznih popoldanskih urah in ko smo se približevali Benečiji, ki je poleg Lombardije ena najbogatejših pokrajin Italije, nam je bilo jasno, da bomo za ogled Verone naslednji dan, potrebovali dežnike. A pustimo malenkosti. Nas niti dež niti zimske temperature niso ustavile. Staro mestno jedro Verone smo prehodili po dolgem in počez. Uživali smo v butičnih izložbah, ki jih v Sloveniji nimamo, občudovali mnoge »piazze« in »piazzale«, prečkali številne mostove čez Adižo, se z vzpenjačo povzpeli na grad Sv. Petra in obiskali galerijo Palazzo Maffei. V palači smo si lahko ogledali preplet slikarstva, kiparstva, arhitekture in uporabne umetnosti. Razstavljena dela so rezultat petdesetletnega zbiranja umetnin poslovneža Luigija Carlona. V zbirki so zbrana dela vse od 14. stoletja do modernih časov.

Zadnji dan smo si ogledali še Benetke-mesto na vodi. Učiteljica Lucija nas je strokovno in diskretno vodila po židovskem getu, ki je bil prvi geto v Evropi, kjer so lahko prebivali Judje že v 15. stoletju. Po ozkih uličicah, ki jih imenujejo cale, smo se odpravili v smeri Rialta, kjer so v 5. stoletju nastale prve naselbine  Beneške lagune. Danes je Rialto en od štirih mostov, ki prečkajo Veliki kanal ali Canal Grande. Obiskali smo trg svetega Marka, kjer nas je nepopisna gneča prisilila, da smo nadaljevali proti nagnitemu zvoniku Sv. Štefana, ki kljubuje času in morski vodi, kajti ta  dodobra spodjeda njegove temelje, zato zvonik nekoliko visi.  Pot nas je  peljala še mimo Doževe palače in mostu vzdihljajev do pristanišča Sv. Zaharije, kjer smo se vkrcali na »vaporetto« in si Canal Grande ogledali še z vode. Neprecenljiva izkušnja tudi za tiste, ki so  manj naklonjeni vodnemu transportu.

Strokovno ekskurzijo smo v celoti organizirale in izpeljale učiteljice Alma V., Lucija P. M., Vesna M. in defektologinja Anja A. Zahvaljujemo se šolskemu skladu, ki je našo namero finančno podprl in staršem vseh 47 učencev za izkazano zaupanje. Za konec vas vabimo še k ogledu fotografij. Uživajte!

Zapisala Anja A., fotografiral in fotografije obdelal Vid K., 8. b

Nedelja, 21. aprila 2024, je bila za učence planince preprosto nepozabna. Z nahrbtniki, naloženimi s pričakovanjem in veseljem, smo se odpravili na pohod do Ušes Istre.

Pot smo začeli pri cerkvici sv. Kvirina v vasi Sočerga in se najprej podali mimo bunkerja v skalah, ki je učence najbolj navdušil in kjer so se vpisali v vpisno knjižico. Sledila je zanimiva pot skozi gozdove in po istrskih stezicah, ki so nas vodile do Ušes Istre in do naravnega skalnatega mostu.

Ušesa Istre so edinstvena naravna tvorba, ki leži na jugozahodnem delu Istre, blizu vasi Sočerga. Njihovo ime izvira iz njihovega videza, saj dejansko spominjajo na ušesa, ki se dvigajo nad prelepim istrskim podeželjem, in značilnega odmeva, ki ga ti spodmoli ustvarjajo. Spodmolov je več, nekateri so plitvejši, drugi globlji – največji med njimi je globok 13 metrov in visok 12 metrov.

Poleg neverjetnih razgledov in naravnih znamenitosti pa je ta predel znan tudi po izjemni biotski raznovrstnosti. Na našem pohodu smo opazovali različne rastlinske vrste, med katerimi so številne endemične. Prav tako smo srečali različne živalske prebivalce, kot so ptice, metulji in drobni sesalci. O biotski raznovrstnosti Ušes Istre nam je pripovedovala Doroteja Kavčič, učiteljica biologije, sicer pa predsednica Planinskega društva Sežana, ki je pohod organiziralo, in nas opomnila na pomen ohranjanja narave in spoštovanja ter varovanja njenih ekosistemov za prihodnje generacije.

Kdor se želi odklopiti od vsakodnevnega vrveža in se povezati z naravo ter s seboj, vabljen na nepozabno doživetje v istrsko naravo.

Alenka Tomazin in Tamara Franetič Bizjak

Z novim letom 2024 smo hkrati stopili v leto dr. Bogomirja Magajne, saj bi zdravnik, pisatelj in urednik, po katerem je poimenovana naša šola, 13. januarja praznoval svoj 120. rojstni dan. Ravnateljica Damijana Gustinčič je ob bližajočem se jubileju izpostavila sporočila, ki jih je pisatelj v svojih delih najbolj osvetljeval – to so sočutje, prijaznost, tovarištvo in dobrosrčnost. V duhu teh vrednot smo v Divači, Vremah in Senožečah že januarja slikali, risali, lepili, okraševali, pripravili razstave, deklamirali, brali… in na pisateljev rojstni dan tudi jedli bonbone.

Zaradi častitljive obletnice je bilo tako rekoč samoumevno, da bo tudi dan šole potekal v znamenju dr. Magajne. Zamisel, da bi pisateljevo najbrž najbolj znano delo, zgodbo o dobrodušnem velikanu Brkonji Čeljustniku, v smislu tiska ponovno ugledalo luč sveta, je cvetela že predtem. Najprej smo bili pred leti na občinskem prazniku priča uprizoritvi pravljice v obliki kamišibaja izpod umetniških rok učiteljice Vesne Marion; ilustracije, ki so krasile upodobitev, pa so bile kot naročene, da bi zgodbo nekoč prelevili še v slikanico. Misel je zorela, se razvijala in naposled je knjiga ravno ob pravem času doživela natis. Besedilo zanjo je prispevala Irena Cerar, ki je pripoved priredila za svoje delo Pravljične poti Slovenije, grafično pa jo je uredila Jana Pečečnik.

Istočasno je vzporedno nastajalo še eno umetniško delo. Učiteljica Tanja Trebec Benedejčič si je že pred leti zamislila, da bi zgodbo o brkatem orjaku preobrazila še na besedni ravni in ga preoblikovala v dramsko besedilo, ki bi ga nato uprizorili v sodelovanju z Občino Divača, plesalkami Društva ljubiteljev baletne umetnosti Divača s koreografinjo Niko Lipolt, nekoč učenko šole, divaškim pihalnim orkestrom pod taktirko dirigenta Mitja Tavčarja ter člani Turističnega kulturnega športnega društva Urbanščica. Prvič so se sestali že pred epidemijo, ko je dramatizacija dobivala svojo prvo podobo, projektu pa se je kmalu pridružil tudi skladatelj Rok Nemanič, prav tako nekdanji učenec šole, ki je pravljično predstavo tudi pravljično uglasbil. Ko je v začetku šolskega leta ideja dobila zeleno luč, je dramaturško zasnovo strokovno pregledal dramski igralec Romeo Grebenšek in priprave na uprizoritev so lahko stekle s polno paro. Projekt je pritegnil mnoge učence, starše in učitelje šole, ki so pri ustvarjanju scene in kostumov pridno zavihali rokave. Posebna hvala gre tudi Barbari Majcen, Martini Marušič Kos, Barbari Skalec Volk, Timei Gal, Janji Černe, fotografu Borutu Lozeju in Adi Škamperle, avtorici besedil uvodne in zaključne pesmi predstave.

Priprave so dosegle višek v nedeljo, 24. marca 2024, v Dvorani Rudolfa Cvetka v Senožečah, in to kar z dvema zaporednima uprizoritvama igre. V vlogi Brkonje Čeljustnika se je predstavil Miran Furlan, v vlogah žalujočih staršev Anja Abram in Miha Pipan, Jerneja Škrlj in Dominik Kobal pa sta postala Darka in Branko. Strašnega zmaja Triglava so na noge spravili Drago Županc, David Hreščak in Miha Pipan. V vlogi škratkov so zaplesale Iza Volk, Ajda Kos, Liana Margon in Hana Mahnič, kot vile so nas začarale balerine Urška Mateta, Sara Uršič in Alisha Žerjal, v vlogi navihanih deklic in vil pa smo občudovali Evito Devetak, Nino Adam in Ivano Premrl. V bahavega raka Dolgokraka se je prelevila odlična Zarja Gec, v prizorih na vasi so nastopili Nataša Adam, Lidija Uršič, Vida in Eda Štalc, Lara Guštin, Nace Županc in Samuel Hrobat Virloget, opite goste na svatbi pa so zaigrali Ada Škamperle, David Hreščak in Drago Županc.

Slavljenec je nekoč dejal: “Če človek odpre le enemu človeku vrata, ki vodijo v kraj velikega veselja, ni njegovo življenje nepomembno. Kajti oni drugi človek bo poklical druge ljudi za seboj.” Tako smo za zaveso tudi mi stopili naravnost na veselico ob poročnem slavju, zatem z velikanom žalovali za čudovitimi brki, nato pa še z mamo za ugrabljeno Darko, se z Brankom podali na nevarno potovanje v jamsko podzemlje k zmaju Triglavu, raku Dolgokraku, vilam in škratom… ter na koncu navdušeno zaploskali čudoviti predstavi in vsem, ki so pri uprizoritvi sodelovali na kakršenkoli način.

Fotografije predstave: Andrej Petrovič